ZNAČILNOSTI ZDRAVLJENJA Z DIURETIKI VHODNEGA KRAKA HENLEJEVE ZANKE IN IZVAJANJE NEFARMAKOLOŠKIH UKREPOV PRI BOLNIKIH S SRČNIM POPUŠČANJEM ODPUŠČENIH IZ BOLNIŠNICE: specialistična naloga

Specializacija: klinična farmacija
Avtorica: Sandra Šturm, mag. farm., spec. klin. farm.
Mentor: Cvetka Bačar Bole, mag. farm. spec. klin. farm.

Ključne besede: kronično srčno popuščanje, diuretiki vhodnega kraka Henlejeve zanke, nefarmakološki ukrepi, simptomi

Diuretiki vhodnega kraka Henlejeve zanke (DHZ) so učinkovita zdravila za lajšanje simptomov kongestije ob srčnem popuščanju (SP). Pravilna uporaba DHZ vodi v izboljšanje fizične zmogljivosti in zmanjšanje števila hospitalizacij zaradi dekompenzacij. Namen raziskave je bil opisati zdravljenje z DHZ pri hospitaliziranih bolnikih s SP in oceniti informiranost bolnikov o zdravljenju z DHZ, prilagajanju odmerjanja glede na simptome SP in nefarmakoloških ukrepih ob SP.

V opazovalno prospektivno raziskavo smo vključili 104 odrasle hospitalizirane bolnike s SP, ki so imeli ob odpustu iz Klinike Golnik predpisan DHZ. Podatke o bolnikih smo pridobili iz bolnišničnega informacijskega sistema, preko pogovora z bolniki med hospitalizacijo in preko telefonskega pogovora z bolniki 30 dni po odpustu iz bolnišnice. Vključeni bolniki so bili v 54,8 % (57/104) moški, pričakovano starejši (mediana 75 let), z več spremljajočimi boleznimi (stopnja komorbidnosti po Charlsonovem indeksu komorbidnosti ≥ 3 pri 46,1 % (48/104) in polifarmakoterapijo (mediana števila zdravil ob odpustu 9). Bolniki so bili hospitalizirani zaradi dekompenzacije SP v 27,8 % (23/104), med hospitalizacijo pa je 16,3 % (17/104) doživelo dekompenzacijo SP ob drugi bolezni. Večji delež bolnikov je prejemal furosemid (88,5 %; 92/104), najpogosteje so prejemali DHZ v majhnem odmerku (manj kot 60 mg furosemida ali do 10 mg torasemida) (86/104; 82,7 %). 79,8 % (83/104) bolnikov je DHZ prejemalo že pred hospitalizacijo. Ob odpustu iz bolnišnice se je pri 51 % (53/104) bolnikih spremenilo zdravljenje z DHZ glede na zdravljenje pred sprejemom v bolnišnico, spremembe so bile pogostejše pri bolnikih, z dekompenzacijo SP (Hi-kvadrat, p=0,01). V 30 dneh po odpustu večina bolnikov ni imela sprememb v terapiji z DHZ glede na predpis ob odpustu (81,7 %; 85/104). Vključeni bolniki so individualno odmerjali DHZ v 38,5 % (40/104), se držali omejitve dnevnega vnosa soli in tekočine v 35,6 % (37/104) in se redno tehtali v 37,5 % (39/104). Bolniki, ki so vedeli, kako individualno odmerjati DHZ, so pogosteje uporabljali DHZ zgolj po potrebi (Hi-kvadrat, p=0,017). Bolniki so v enomesečnem obdobju po odpustu imeli pogosto simptome SP, kljub temu da so v telefonskem pogovoru navedli, da upoštevajo nefarmakološke ukrepe (82,7 %; 86/104). O vsaj enem simptomu SP je poročalo 76,9 % (80/104) bolnikov, in sicer zadihanosti med gibanjem 60,6 % (63/104), edemu 30,8 % (32/104) in omotičnosti 30,8 % (32/104).

Zaradi številnih sprememb v zdravljenju z DHZ pri bolnikih s SP ob odpustu iz bolnišnice, relativne kompleksnosti zdravljenja z DHZ in predvsem slabega upoštevanja nefarmakoloških ukrepov ob SP, menimo, da bi bilo potrebno posvetiti dovolj časa izobraževanju bolnikov ob in po odpustu iz bolnišnice. K temu bi lahko pripomogel tudi klinični farmacevt z vključitvijo v multidisciplinarno
obravnavo bolnikov s SP.

Slika: Spremembe zdravljenja z DHZ med hospitalizacijo glede na vzrok hospitalizacije (n = 104). ∆ – sprememba, ↑ – povečanje, ↓ – zmanjšanje